Alu vrata so bila prava odločitev.

 

Pri prenovi hiše sem najprej razmišljala o kuhinji, tleh, kopalnici. Vrata so bila zadnja stvar na seznamu, skoraj nepomembna. Dokler nisem nekega jutra opazila, da se vhodna vrata komaj zapro, da zrak uhaja skozi spodnji del, in da se ob vetru rahlo tresejo. Takrat sem dojela, da so alu vrata nekaj, o čemer bom morala razmisliti prej, kot sem pričakovala.

Ko sem se začela zanimati, mi je bilo najprej všeč to, da so alu vrata videti izjemno moderno. Čiste linije, različne barve, steklene površine po želji. Ampak še bolj kot videz so me prepričale lastnosti, o katerih prej nisem imela pojma. Izvajalec mi je razložil, da aluminij ne deluje tako kot les, ne nabrekne, ne poka, ne krivi se zaradi vlage. Kar pomeni: vrata, ki jih zapreš pri dvajsetih stopinjah, se bodo enako zapirala tudi pri minus petih.

Alu vrata so bila prava odločitev.

Ko so prišli narediti meritve, sem prvič začutila, kako zelo vhodna vrata vplivajo na občutek doma. Stara so še vedno dajala vtis, kot da jih je čas povozil. Zamenjava se mi je začela zdeti skoraj nujna. Ko mi je mojster razložil, da lahko alu vrata močno izboljšajo tudi toplotno izolacijo, sem si že predstavljala, kako bom pozimi v hodniku končno stala brez plašča.

Izbrala sva model z veliko stekleno površino, ki prepušča svetlobo, a ohranja zasebnost. Ko so mi vrata prvič postavili, sem ostala skoraj brez besed. Prostor je postal svetlejši, moderniziran in predvsem bolj varen. Ko sem jih prvič zaprla, sem zaslišala tisti topi, zanesljivi klik, ki ti da občutek, da si res doma. Varnost, estetika, praktičnost – vse v enem.

Najbolj pa sem opazila tišino. Burja, ki je prej udarjala ob stara vrata, se je skoraj popolnoma izgubila. Hodnik ni bil več mrzel, tla niso bila ledena. Prvi račun za ogrevanje po zamenjavi me je samo še dodatno prepričal, da so bila alu vrata prava odločitev.

Danes jih priporočam vsakemu, ki prenavlja ali gradi. Ne zato, ker bi bila moderna, ampak ker resnično spremenijo kakovost bivanja. In vsakokrat, ko zaprem naša nova alu vrata, me spomni, da tudi majhne spremembe lahko prinesejo velik občutek domačnosti.…

Kakovostna delovna zaščita

 

Ko sem začela delati na terenu, sem delovna zaščita jemala precej zlahka. Čelada, rokavice, čevlji,… vse to se mi je zdelo bolj formalnost kot dejanska potreba. Priznam, včasih sem kakšen kos pustila v avtu, ker se mi je mudilo ali pa sem imela občutek, da za kratek opravek res ni nujno. Dokler se ni zgodila situacija, ki me je streznila hitreje, kot bi si želela.

Pri enem izmed projektov je sodelavec zdrsnil na mokri površini. Ni šlo za nič velikega, a posledice so bile dovolj neprijetne, da je nekaj dni izostal z dela. Takrat sem prvič res pomislila, da delovna zaščita ni nekaj, kar nosiš zaradi pravil, ampak zaradi sebe. Zaradi telesa, ki ga imaš samo eno, in zaradi dela, ki ga želiš opravljati dolgoročno, ne le danes.

Kakovostna delovna zaščita

Po tem sem začela drugače gledati na opremo. Na zaščitne čevlje, ki dejansko držijo stopalo stabilno. Na rokavice, ki omogočajo oprijem in hkrati ščitijo kožo. Na oblačila, ki niso samo trpežna, ampak tudi udobna, da te ne ovirajo pri gibanju. Ugotovila sem, da dobra delovna zaščita ne pomeni omejitve, ampak ravno nasprotno – omogoča ti, da delaš bolj sproščeno.

Kakovostna delovna zaščita se pozna tudi ob koncu dneva. Manj bolečin v hrbtu, manj utrujenosti v nogah, manj drobnih poškodb, ki se sicer nabirajo počasi, a vztrajno. To niso stvari, ki jih opaziš takoj, ampak jih zelo jasno občutiš skozi čas.

Danes sem tista, ki druge opomni, naj ne preskakujejo zaščite. Ne zato, ker bi bila pretirano previdna, ampak ker vem, kaj pomeni delati brez nje. Delovna zaščita ni znak šibkosti ali pretirane birokracije. Je znak odgovornosti do sebe in do dela, ki ga opravljaš.

In ko zvečer odložim opremo in se zavedam, da sem dan zaključila brez poškodb in brez skrbi, vem, da sem se prav odločila. Delovna zaščita je postala del moje rutine.…

Vsak dan odprem zadnje novice Slovenija

 

Nisem človek, ki bi obsesivno spremljal medije, ampak priznam, da vsako jutro, ko si pripravim kavo, odprem telefon in preverim, kaj prinašajo zadnje novice Slovenija. Ne zato, ker bi želela vedeti vse, ampak ker imam občutek, da me tako manj presenetijo stvari, ki se dogajajo okoli mene. Življenje je postalo hitro, razgibano in pogosto tudi precej nepredvidljivo, zato mi ta jutranja rutina daje manjši občutek nadzora.

Neko jutro pa sem se res ustavila. Prebirala sem zadnje novice Slovenija in imela občutek, da se vse vrti okoli težkih tem: politika, nesreče, spori, ekonomija. Želela sem se malo odmakniti od vsega tega in sem telefon odložila. A zanimivo je, da me je potem cel dan vleklo nazaj, kot da bi nekaj zamujala. Resnično me je zanimalo, ali je kaj novega, če se je pojavila kakšna pozitivna zgodba, kakšen uspeh, nekaj, kar bi spremenilo energijo dneva.

Vsak dan odprem zadnje novice Slovenija

Tisti dan sem se popoldne sprehodila z eno od prijateljic, ki je popolno nasprotje mene. Ona skoraj nikoli ne preverja, kaj pišejo zadnje novice Slovenija. Rekla je, da se raje osredotoča na svoje življenje, ker so novice preveč obremenjujoče. Na neki način sem jo razumela, a vseeno mi je bilo jasno, da meni informacije prinašajo občutek, da sem malo bolj pripravljena na svet.

Kasneje tisti teden se je zgodilo, da sem po radiju slišala, da bo zapora ceste v našem kraju. Dan prej sem to videla med zadnje novice Slovenija, zato sem se naslednje jutro pravočasno odpravila od doma. Partner, ki novic ne spremlja, pa se je ujel v koloni in prišel v službo z zamudo. Tisti trenutek sem se malo nasmehnila. Ne zato, ker bi bila pametnejša, ampak ker sem prvič zares začutila, da mi rutinsko preverjanje novic pomaga tudi v najbolj praktičnih stvareh.

V resnici sem ugotovila, da je treba najti ravnotežje. Dovolj, da veš, kaj se dogaja, a ne toliko, da ti pokvari dan. Zato zdaj vsak dan odprem zadnje novice Slovenija, preberem nekaj ključnih stvari, potem pa telefon zaprem in se posvetim svojemu dnevu.…

Adrenalinska destinacija dolina Soče za popoln odklop

 

Prišla sem iz službe in zleknila na terasi. kar naporen teden je bil za mano in brez slabe vesti sem šla najprej na teraso, sicer se po navadi podam najprej za štedilnik. Pretegnila sem se in pomislila na prost vikend, ki je pred mano. Nisem še imela izdelanega plana, saj se z možem nisva utegnila pogovorit o načrtu za vikend. Trenutek tišine je prekinilo zvonjenje na vratih.

Počasi sem šla odpret vrata in bila je soseda. Videla me je prihajati in mi prišla povedat plan, ki sta ga naredila onadva z možem. Načrtovala sta vikend nekje na svežem poletnem hladnem zraku. Razmišljala sta, da bi bil idealen kraj dolina Soče za kratek odklop iz vročinskega vrveža.

Najela sta apartma in imela sta še prostor, če bi se njima pridružila z možem. Kar zasijala sem. Ravno sem razmišljala, da bi se tudi mi kam umaknili a nisem se morala spomniti kam. Ta sosedina ideja pa je naravnost čudovita. Če se samo spomnim, kako lepa je dolina Soče in kako prijetno hladna je čez poletje. Že samo da sediš ob reki in gledaš to smaragdno zeleno barvo je pravo doživetje in pomiritev. Vsi ti njeni kraji Bovec, Kobarid, Tolmin, Trenta in še druge manjše vasice imajo veliko posebnosti in svoje kulinarike. Zelo znana v kulinariki je soška postrv, drugače pa je dolina Soče znana po vsej Evropi po aktivnem adrenalinskem turizmu.

Reka Soča je zelo primerna s svojimi brzicami za rafting, canyoning in kajakaštvo. Ima tudi zelo pomembno zgodovino, ki jo dopolnjuje Kobariški muzej. Predlagala sem, da vzamemo s seboj tudi kolesa, saj so v dolini čudovite poti za kolesarjenje in občudovanje narave. Malo bi se šli pohodništva, da si ogledamo ta tolminska korita in jaz bi si želela ponovno poskusiti ajdove žgance in kislo mleko, katerega smo enkrat dobili v dolini Trente na enem od tamkajšnjih turističnih kmetij. Ko sva s sosedo načrtovali naš odklop, se je vrnil mož iz službe.

Hitela sem mu pripovedovat, kaj nam je predlagala soseda in takoj se je strinjal. Že kmalu čez nekaj časa smo pričeli pakirat prtljago in se odpravili proti večeru na pot.…

Sončna očala, kot modni dodatek

 

Sama si vsako leto kupim nova sončna očala. Prijateljice mi večkrat rečejo, da imam ogromno očal in da res ne potrebujem vsako leto novih. Jaz pa obožujem, ko prihaja poletje in grem po nova modna sončna očala. Zavedam se, da očala niso le del poletne garderobe, temveč nujen pripomoček za zaščito oči skozi vso leto. Ravno zato, pa tudi če očala kupujem vsako leto poskrbim, da kupim kvalitetna. Ko izbiram, pogosto preverim ponudbo za Clarus sončna očala, ker združujejo zaščito in stil. Ne bom kupila kar enih očal, ker jih sigurno potem ne bi nosila. Moja očala morajo biti modna in kvalitetna. Ja, kar nekaj denarja mi gre za, ampak sem srečna. 

Sončna očala:

  • zaščita,
  • ni naprezanja oči,
  • imamo boljšo vidno polje,
  • preprečujejo lahko glavobole,
  • modni dodatek….

Če želimo skrbeti za svoje zdravje in svoje zdrave oči, potem si ne bomo kupili slabih očal. Jaz obožujem, ko si privoščim dobra in kvalitetna sončna očala, zraven pa so še modna, ker si jih privoščim vsako leto. Tako poskrbim za vse. Je pa res, da se mi očala doma precej nabirajo. Ko sem jih že enkrat nameravala dati nekaj stran, pa jih nisem mogla. Sedaj imam občutek, da jih že zbiram. Točno vem, katere očala so iz katerega leta in tako jih povezujem z dogotki. Ja, lepa je ta zgodba z mojimi sončnimi očali in upam da traja. Si pač privoščim manj oblačil in obutve, dam več na sončna očala in nimam prav nobene slabe vesti. Sedaj imam tudi športna sončna očala, ker sem začela teči. Najprej sem mislila, da jih ne potrebujem, potem pa sem videla, kako prav bi mi lahko prišla. Tako sem se odločila tudi zato, da si privoščim dobra sončna očala za tek. Tako me ta očala spominjajo, kdaj sem začela teči. Vse v življenju ima svoj čas, samo če ga znamo izkoristiti. Jaz to še kako znam. …

V vsakdanjem svetu lovcev najdemo več kot le sled divjadi

 

V vsakdanjem svetu lovcev najdemo več kot le sled divjadi. Lov ni zgolj starodavna dejavnost, temveč pomemben del sodobne kulture in naravovarstvenih prizadevanj, ki presegajo zgolj iskanje in sledenje živali v gozdovih in na poljih. Skozi stoletja se je lov razvijal od preživetvene nuje do regulirane dejavnosti s poudarkom na spoštovanju narave in trajnostnem upravljanju z divjadjo. Danes so v ospredju različni vidiki te panoge: skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti, vzdrževanje ekosistemov ter uravnavanje populacije prostoživečih živali, kot so srnjad, jelenjad in divji prašiči. Poleg osnovnih nalog, med katere sodijo sledenje s pomočjo sledi, opazovanje s pomočjo daljnogledov in uporaba sodobne tehnologije, kot so lovske kamere ter GPS naprave za spremljanje gibanja divjadi, je pri sodobnih lovcih poudarjena tudi etična odgovornost do okolja in družbe.

Lovske družine in društva v Sloveniji igrajo ključno vlogo pri izobraževanju novih generacij lovcev, organiziranju tečajev za varno rokovanje z orožjem ter izmenjavi znanja o poznavanju življenjskega okolja različnih vrst živali. V okviru teh organizacij se izvajajo tudi številne aktivnosti povezane z monitoringom populacij – popisi divjadi, ocenjevanje zdravstvenega stanja živali ter sodelovanje pri znanstvenih raziskavah z namenom boljšega razumevanja vpliva človeka na naravno okolje. Poleg tega se veliko pozornosti namenja tudi preprečevanju škod na kmetijskih površinah in gozdovih, kar pomeni sodelovanje z lokalnimi skupnostmi ter državnim Zavodom za gozdove Slovenije.

Zaradi sprememb podnebja, urbanizacije in povečanega pritiska človeka na naravo postaja upravljanje z divjadjo vse bolj zahtevno in kompleksno področje. Prav zato se sodobni lovci izobražujejo o zakonodaji s področja varstva narave, pravilnikih o lovu ter pridobivajo certifikate za upravljanje s strelnim orožjem. Poleg tega tesno sodelujejo z veterinarji pri nadzoru bolezni prostoživečih živali in izvajanju ukrepov proti širjenju zoonoz.

Lovska etika danes vključuje odgovorno ravnanje tako pri izbiri plena kot pri uporabi opreme – od oblačil prilagojenih vremenskim razmeram do streliva z zmanjšanim vplivom na okolje. Hkrati pa ima družabni vidik lova prav posebno težo; številna srečanja in prireditve povezujejo člane različnih generacij, utrjujejo medsebojne vezi in omogočajo prenos bogate tradicije slovenskega lova na mlajše člane skupnosti. Tako postaja jasno, da je sodoben svet lovcev mnogo več kot iskanje sledi – je preplet odgovornosti do narave, družbe in prihodnjih generacij.

Poleg vseh omenjenih nalog in vrednot, ki jih sodobni lovci negujejo, je pomembno poudariti tudi vlogo povezovanja med naravoslovci, kmeti ter gozdarji, saj uspešno upravljanje z divjadjo zahteva celostni pristop in tesno sodelovanje različnih strok. Pri tem imajo poleg Zavoda za gozdove Slovenije ključno mesto še Lovska zveza Slovenije, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in številne nevladne organizacije s področja naravovarstva. Skupaj oblikujejo smernice trajnostnega razvoja podeželja ter izvajajo projekte obnove habitatov za zaščitene vrste kot so rjavi medved, ris ali volk. Sodobna tehnologija omogoča natančnejši monitoring selitvenih poti ptic selivk in velikih zveri preko telemetrije ter uporabo dronov za oceno stanja naravnih življenjskih prostorov. Pomemben vidik sodobnega lova pa ostaja tudi izobraževanje širše javnosti; preko razstav o slovenski divjadi, delavnic za otroke ter dneva odprtih vrat na lovskih domovih se krepi zavedanje pomena uravnoteženega odnosa med človekom in naravo. Prizadevanja za zmanjšanje konfliktov med divjadjo in ljudmi so usmerjena v preventivne ukrepe – postavljanje ograj na ranljivih območjih ter uporaba odvraćalnih sredstev ob robovih kmetijskih površin bistveno prispevata k zaščiti pridelkov in zmanjšanju škod. Lov tako predstavlja most med varstvom okolja, kulturno dediščino ter odgovornim izkoriščanjem naravnih virov; njegova prihodnost pa je odvisna od pripravljenosti vseh deležnikov na sodelovanje pri iskanju ravnovesja med potrebami ljudi ter ohranjanjem vitalnosti slovenskih ekosistemov. Vse bolj se uveljavlja načelo “lov kot skrb” – spoštovanje življenja prostoživečih živali, ohranjanje populacijskega ravnovesja ter dosledno upoštevanje zakonodaje tvorijo temelj zaupanja družbe do lovcev kot varuhov narave prihodnosti.

Ob upoštevanju naravovarstvenih smernic in strokovnih priporočil Zavoda za varstvo narave ter sodelovanju z Inštitutom za gozdarstvo se krepi pomen znanstveno podprtega upravljanja populacij divjadi. Pri tem imajo pomembno vlogo tudi izobraževalni programi Lovske zveze Slovenije, ki lovcem in širši javnosti nudijo aktualne informacije o biodiverziteti, ekološkem ravnovesju ter trajnostnem gospodarjenju z naravnimi viri. Uporaba sodobnih pristopov, kot so analiza genetske raznolikosti prostoživečih živali, monitoring konfliktnih vrst in digitalizacija evidence odvzema divjadi, omogoča boljše načrtovanje ukrepov za preprečevanje škod na kmetijskih površinah ter prispeva k dolgoročnemu ohranjanju pestrosti slovenskih gozdov. Na ta način lov ni zgolj tradicionalna dejavnost, temveč postaja nepogrešljiv del celostnega sistema varstva okolja in razvoja podeželja, kjer je sodelovanje med lokalnimi skupnostmi, raziskovalnimi institucijami in državnimi organi ključno za uspešno prihodnost slovenskega prostora.

Skladno z usmeritvami Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter v sodelovanju s strokovnjaki iz Zavoda za gozdove Slovenije postaja upravljanje s populacijami prostoživečih živali vedno bolj integrirano v nacionalne strategije za ohranjanje narave in trajnostni razvoj podeželja. Pri tem ima lov pomembno vlogo, saj omogoča uravnavanje številčnosti vrst, kot so jelenjad, divji prašič in srnjad, ter s tem preprečuje prekomerne škode na kmetijskih in gozdnih površinah. Poudarek na etičnem ravnanju, uporaba naprednih metod monitoringa populacij in sodelovanje z organi, kot je Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO), prispevajo k večji transparentnosti in učinkovitosti pri izvajanju ukrepov. Ključnega pomena so tudi izobraževanja na področju lovske etike, varstva habitatov ter odgovornega ravnanja z divjadjo, kar krepi zavest o pomenu biotske raznovrstnosti med vsemi deležniki – od lokalnih skupnosti do državnih institucij.

Zaradi naraščajočega pomena ohranjanja naravnega ravnovesja in zagotavljanja trajnostne rabe naravnih virov je sodelovanje med lovskimi družinami, kmetijskimi gospodarstvi ter raziskovalnimi ustanovami, kot sta Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za gozdarstvo Slovenije, izjemno pomembno. Lov se tako vključuje v širše upravljanje z divjadjo, kjer imajo monitoring populacijskih trendov, analiza podatkov o škodah na pridelkih ter uporaba sodobnih tehnologij (npr. fotopasti in GPS sledenje) ključno vlogo pri oblikovanju učinkovitih ukrepov. Poleg tega povezava s programi varstva okolja prispeva k zmanjševanju konfliktov med ljudmi in prostoživečimi živalmi ter spodbuja razvoj ekološkega turizma na podeželju. Smiselno usklajevanje interesov različnih deležnikov omogoča dolgoročno vzdržno sobivanje človeka z naravo ter krepi pomen odgovornega upravljanja divjadi v Sloveniji.…

Papirnate vrečke so mi postale hitro všeč

 

Prav spomnim se tistega obdobja, ko so v trgovinah začele izginjati tiste standardne plastične vrečke, ter so se pojavile papirnate vrečke. Na začetku sem bil glede tega precej jezen. Bil sem namreč prepričan, da se bodo takšne vrečke strgale takoj, ko jih boš malo preveč naložil. Zaradi tega sem še vedno kupoval plastične vrečke, čeprav so se podražile, ali pa sem s seboj v trgovino vzel kakšno vrečko za večkratno uporabo.

A s časom sem spoznal, da papirnate vrečke sploh niso tako slabe, kot sem si mislil. Enkrat sem si eno res kupil, da jo preizkusim, ter vanjo naložil kar nekaj reči. Tedaj sem bil lahko še kako presenečen, saj sem videl, da se vrečka ni strgala kar tako, kot sem si to sprva mislil. Funkcionalnost je bila tako čisto dobra.

Tedaj pa sem začel še razmišljati o tej temi z vidika okolja. Plastika je danes, kot vemo, zelo velik problem. Zaradi tega se je tudi uvedla ta ideja za papirnate vrečke. Veliko prejšnjih vrečk je namreč pristalo v naravi, namesto v smetnjaku. Plastika pa ni razgradljiva, tako da je to postal precej velik problem. Tako sem se v bistvu začel strinjati s tem prehodom, ter sem ga prav podpiral.

Prav tako sem s takšnimi vrečkami opazil še eno prednost. Ko odvržem papirnate smeti v ustrezen koš, sem prej moral vedno do ekološkega otoka, smeti prinesti v plastični vrečki, nato pa prelagati papir. Sedaj pa papir doma kar mečem v papirnato vrečko, nato pa vse skupaj odvržem v ekološki otok, v ustrezen smetnjak. Razlika ni velika, vendar mi vseeno malo olajša delo. Prav tako so takšne vrečke odlične za BIO odpadke, ter ne rabim več kupovati ustreznih papirnatih vrečk, saj se mi doma naberejo iz trgovine.

Zato sem danes prav velik podpornik za papirnate vrečke, saj so odlične za okolje, ter tako praktične, kot so bile tiste prejšnje plastične. Če iščete kakovostne papirnate vrečke Gosteria, priporočam ogled ponudbe na gosteria.si.…

Nadgrajena telefonska centrala v regijskem klicnem centru

 

V noči na četrtek je v regijskem klicnem centru potekala uspešna nadgradnja komunikacijske infrastrukture, s katero je bila stara analogna telefonska centrala zamenjana z novo, sodobno digitalno centralo.

Kljub obsežnosti posega je bila nadgradnja izvedena v nekaj nočnih urah in to v času, ko je količina klicev bistveno nižja, med eno in peto uro zjutraj. Regijski klicni center, ki pokriva široko območje južne in zahodne Slovenije ter služi kot prva bojna linija za številne nujne klice, je s tem posegom naredil pomemben korak naprej v smeri digitalizacije, večje zanesljivosti in večje prilagodljivosti sodobnim izzivom. Nova digitalna telefonska centrala omogoča boljšo pretočnost, krajše odzivne čase in več možnosti za integracijo z drugimi digitalnimi sistemi. Obenem pa omogoča tudi varnejšo komunikacijo, podporo IP protokolom ter enostavnejše upravljanje s podatki. Kot so pojasnili pri tehnični ekipi, je nova telefonska centrala pripravljena na prihodnje nadgradnje, vključno z vključevanjem umetne inteligence za prednostno razvrščanje klicev in avtomatsko preusmerjanje v primeru povečane obremenitve.

Nadgrajena telefonska centrala v regijskem klicnem centru

Vodja projekta je inženir in je poudaril pomen temeljitega načrtovanja. Ključ do uspeha je bila natančna analiza delovanja sistema in sodelovanje med vsemi. Nadgradnjo so izvedli v najmanj obremenjenem časovnem oknu, kar pomeni, da uporabniki spremembe praktično niso opazili, je še dodal. Med posegom so bili vsi vhodni klici preusmerjeni na varnostno rezervno telefonska centrala, ki omogoča nemoteno delovanje tudi v primeru izpadaj glavne telefonske linije. Tako ni prišlo do prekinitev v delovanju, kar je pri klicnem centru, kjer šteje vsaka sekunda, izjemnega pomena. Klicni center tako z novo opremo pridobiva večjo operativno zmogljivost, saj lahko istočasno upravlja večje število klicev in bolje analizira prometne vzorce.

To pomeni tudi boljšo pripravljenost na krizne situacije, v primeru naravnih nesreč ali drugih izrednih dogodkov, ko število klicev nenadoma hitro naraste. S to nadgradnjo centrale se je regijski klicni center postavil na pot digitalne preobrazbe, ki prinaša večjo učinkovitost in varnost.…

Notranje oblikovanje ima pomemben pomen

 

Ko sva s punco prvič stopila v najino novo stanovanje in sem videl tiste gole stene, prazne prostore, me je kar malo zgrabila panika. Mislil sem si namreč, da bo urejanje vsega tega precej naporno in tečno. Zato po pravici povedano, nisem niti malo komaj čakal tega. Punca pa je bila čisto obratna od mene. Ona je že komaj čakala, da se lotiva urejanja, saj jo je notranje oblikovanje precej veselilo. 

No z njenim entuziazmom pa sva se nato lotila dela precej samozavestno in veselo. Prvi korak je bil ta, da se odločiva za določen stil različnih prostorov in kje bodo ti prostori sploh stali. Največjo sobo sva takoj rezervirala za dnevno sobo in kuhinjo, nato pa tiste manjše za spalnico in podobne manj pomembne prostore. Tedaj sva si začela ogledovati različno pohištvo, kar je bil nekako drugi korak za notranje oblikovanje. Ogledovala sva si kolekcije različnih ponudnikov, dokler nisva našla to, kar nama je bilo všeč. Pri vsem tem sva seveda morala paziti tudi na samo ceno, kajti imela sva nek proračun, katerega si nisva morala privoščiti prekoračiti.

Notranje oblikovanje ima pomemben pomen

Tedaj pa je končno prišel čas za urejanje. Postavila sva torej vso pohištvo in to dala v ustrezne prostore. Pred tem pa je bilo seveda potrebno urediti še vse talne obloge in morebitno prepleskati stene. 

Skozi vso to urejanje, pa sem lahko videl, koliko različnih reči moraš dejansko imeti v glavi, kadar se greš notranje oblikovanje. To ni le neko pohištvo, ampak moraš skrbeti za celotno vzdušje prostorov. Že sama razsvetljava je lahko problem. S tem sem imel tudi sam nekaj težav. Luči moraš postaviti na ustrezno mesto, ter si priskrbeti zadosti močne luči, da v sobah nimaš kakšnih temnih kotičkov. Luč pa spet ne sme biti premočna, saj te lahko tedaj kar malo slepi. Kljub vsemu temu, pa nama je uspelo lepo urediti najino stanovanje in nama je sedaj zelo všeč. …

Zajček, dedkova vrtna uta in sosedov nemški ovčar

 

Na koncu dedkovega velikega vrta je stala stara, a skrbno vzdrževana vrtna uta.

Že od nekdaj je bila naše skrivališče za igro, zbirališče za družinska piknike in dom za raznovrstne vrtne pripomočke. A tistega popoldneva je postala nekaj veliko več, postala je pravi rešilni pristan. Bilo je zgodnje poletje, travnik za našo hišo je bil poln pisanih cvetlic in brenčečih čebel. Sedela sem na klopci pred hišo in brala knjigo, ko sem zaslišala glasen lajež in nato zagledala, kako se čez travnik podi sosedov nemški ovčar. Njegove šape so dvigovale oblačke prahu, pred njim pa je v strahu poskakoval majhen divji zajček. Srce mi je poskočilo od skrbi. Zajček je bil droben, verjetno še mlad in ni imel nobene možnosti pred veliko, razigrano, a vendarle nevarno psico. Opazovala sem ga, kako v obupu išče zavetje. In potem, kot da bi začutil, da ga tam čaka varnost, je usmeril svoje skoke proti dedkovem vrtu, toda vrtna uta je imela zaprta vrata.

Zajček, dedkova vrtna uta in sosedov nemški ovčar

Zajček se je z zadnjimi močmi stisnil skozi razpoko pod starimi lesenimi vrati in izginil v notranjosti. Nemški ovčar se je ustavil, vrtna uta je bila vseeno prevelik zalogaj, jo nekajkrat oblajal in nato obupal, saj ni mogel slediti svojemu bežečemu cilju. Po nekaj krogih okoli vrta se je vrnil k domov. Počasi sem se odpravila proti uti, previdno, da ne prestrašim malega obiskovalca. Previdno sem odprla vrata in pokukala noter. V kotu, med staro žago in zloženimi lončki za rože, se je stiskal prestrašen zajček. Njegove velike oči so me opazovale s kombinacijo strahu in olajšanja. Dedek je, ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo, samo nasmehnil in pokimal. »Naj si odpočije, kolikor potrebuje,« je rekel. Prinesla sva mu nekaj vode in nekaj listov sveže trave. Dedkova vrtna uta je bila še nekaj dni njegovo zatočišče. Vsak dan je bil bolj pogumen, dokler se nekega jutra ni odločil, da je čas za vrnitev v naravo.

Ko sem videla, kako je odskakljal čez travnik, sem vedela, da bo v našem vrtu za vedno ostal spomin na pogumnega malega zajčka in na dedkovo uto, ki je postala njegovo začasno zatočišče.…