Zajček, dedkova vrtna uta in sosedov nemški ovčar
Na koncu dedkovega velikega vrta je stala stara, a skrbno vzdrževana vrtna uta.
Že od nekdaj je bila naše skrivališče za igro, zbirališče za družinska piknike in dom za raznovrstne vrtne pripomočke. A tistega popoldneva je postala nekaj veliko več, postala je pravi rešilni pristan. Bilo je zgodnje poletje, travnik za našo hišo je bil poln pisanih cvetlic in brenčečih čebel. Sedela sem na klopci pred hišo in brala knjigo, ko sem zaslišala glasen lajež in nato zagledala, kako se čez travnik podi sosedov nemški ovčar. Njegove šape so dvigovale oblačke prahu, pred njim pa je v strahu poskakoval majhen divji zajček. Srce mi je poskočilo od skrbi. Zajček je bil droben, verjetno še mlad in ni imel nobene možnosti pred veliko, razigrano, a vendarle nevarno psico. Opazovala sem ga, kako v obupu išče zavetje. In potem, kot da bi začutil, da ga tam čaka varnost, je usmeril svoje skoke proti dedkovem vrtu, toda vrtna uta je imela zaprta vrata.
Zajček se je z zadnjimi močmi stisnil skozi razpoko pod starimi lesenimi vrati in izginil v notranjosti. Nemški ovčar se je ustavil, vrtna uta je bila vseeno prevelik zalogaj, jo nekajkrat oblajal in nato obupal, saj ni mogel slediti svojemu bežečemu cilju. Po nekaj krogih okoli vrta se je vrnil k domov. Počasi sem se odpravila proti uti, previdno, da ne prestrašim malega obiskovalca. Previdno sem odprla vrata in pokukala noter. V kotu, med staro žago in zloženimi lončki za rože, se je stiskal prestrašen zajček. Njegove velike oči so me opazovale s kombinacijo strahu in olajšanja. Dedek je, ko sem mu povedala, kaj se je zgodilo, samo nasmehnil in pokimal. »Naj si odpočije, kolikor potrebuje,« je rekel. Prinesla sva mu nekaj vode in nekaj listov sveže trave. Dedkova vrtna uta je bila še nekaj dni njegovo zatočišče. Vsak dan je bil bolj pogumen, dokler se nekega jutra ni odločil, da je čas za vrnitev v naravo.
Ko sem videla, kako je odskakljal čez travnik, sem vedela, da bo v našem vrtu za vedno ostal spomin na pogumnega malega zajčka in na dedkovo uto, ki je postala njegovo začasno zatočišče.…