Ko sem začela delati na terenu, sem delovna zaščita jemala precej zlahka. Čelada, rokavice, čevlji,… vse to se mi je zdelo bolj formalnost kot dejanska potreba. Priznam, včasih sem kakšen kos pustila v avtu, ker se mi je mudilo ali pa sem imela občutek, da za kratek opravek res ni nujno. Dokler se ni zgodila situacija, ki me je streznila hitreje, kot bi si želela.
Pri enem izmed projektov je sodelavec zdrsnil na mokri površini. Ni šlo za nič velikega, a posledice so bile dovolj neprijetne, da je nekaj dni izostal z dela. Takrat sem prvič res pomislila, da delovna zaščita ni nekaj, kar nosiš zaradi pravil, ampak zaradi sebe. Zaradi telesa, ki ga imaš samo eno, in zaradi dela, ki ga želiš opravljati dolgoročno, ne le danes.
Po tem sem začela drugače gledati na opremo. Na zaščitne čevlje, ki dejansko držijo stopalo stabilno. Na rokavice, ki omogočajo oprijem in hkrati ščitijo kožo. Na oblačila, ki niso samo trpežna, ampak tudi udobna, da te ne ovirajo pri gibanju. Ugotovila sem, da dobra delovna zaščita ne pomeni omejitve, ampak ravno nasprotno – omogoča ti, da delaš bolj sproščeno.
Kakovostna delovna zaščita se pozna tudi ob koncu dneva. Manj bolečin v hrbtu, manj utrujenosti v nogah, manj drobnih poškodb, ki se sicer nabirajo počasi, a vztrajno. To niso stvari, ki jih opaziš takoj, ampak jih zelo jasno občutiš skozi čas.
Danes sem tista, ki druge opomni, naj ne preskakujejo zaščite. Ne zato, ker bi bila pretirano previdna, ampak ker vem, kaj pomeni delati brez nje. Delovna zaščita ni znak šibkosti ali pretirane birokracije. Je znak odgovornosti do sebe in do dela, ki ga opravljaš.
In ko zvečer odložim opremo in se zavedam, da sem dan zaključila brez poškodb in brez skrbi, vem, da sem se prav odločila. Delovna zaščita je postala del moje rutine.